Zgodovina
O nas
Zgodovina
Zgodovina slovenskih muzejev
Zgodovina slovenskih muzejev sega v leto 1821, ko je bil v Ljubljani ustanovljen Kranjski deželni muzej, danes Narodni muzej Slovenije.
V zgodnjih letih 20. stoletja so muzeje dobila tudi druga pomembnejša urbana središča: Celje, Kamnik, Ptuj, Maribor. Prva specialna muzej sta bila leta 1889 ustanovljeni Šolski muzej in leta 1908 odprti Jakopičev paviljon – predhodnik leta 1933 ustanovljene Narodne galerije. Razen prvega, ki je bil že od začetka profesionalna ustanova, je bilo delo drugih na začetku v rokah ljubiteljev in nepoklicnih muzealcev, ki so jih vodile narodno preporodne pobude.
Čas med svetovnima vojnama je utrdil vlogo muzejev in dobili smo dva pomembna specialna muzeja: Slovenski etnografski muzej in Prirodoslovni muzej Slovenije.
Število muzej se je izjemno pomnožilo po drugi svetovni vojni. Med njimi izstopata Moderna galerija v Ljubljani in Muzej ljudske revolucije Slovenije, ki pomeni začetek ustanavljanja posebnih muzejev revolucije in narodne osvoboditve v Mariboru, Celju, Slovenj Gradcu ter velikega števila posebnih muzejskih zbirk na to temo. Danes so to pretežno muzeji in zbirke novejše zgodovine.
Pobudi takratnega republiškega upravnega organa za kulturo in prosveto, da naj se oblikuje mreža pokrajinskih muzejev na celotnem slovenskem nacionalnem ozemlju, je v petdesetih letih 20. stoletja sledilo ustanavljanje današnjih pokrajinskih in mnogih lokalnih muzejev.
Število muzejev je naraslo na 58.
V šestdesetih letih se je ustanavljanje muzejev nekoliko ustavilo in kljub manjšim nihanjem ostaja število profesionalnih muzejev že dolgo enako. Povečuje pa se število različnih muzejskih zbirk: v okviru muzejev ali v upravljanju lokalnih skupnosti, podjetij, društev in zasebnikov. Leta 2003 imamo dokumentiranih 252 muzejev in muzejskih zbirk. Število muzejev in galerij z zaposlenim strokovnim osebjem pa se že nekaj časa vrti okoli številke 70.
Slovenski etnografski muzej
O nas
Zgodovina
Zgodovina slovenske muzejske mreže
Po gradivu, ki ga je pripravila Komisija za muzejsko mrežo pri Skupnosti muzejev Slovenije v devetdesetih letih pod vodstvom dr. Jožeta Hudalesa in na aktualnih zakonskih predpisih, povzela Metka Fujs.
Leta 1959 je bil v Jugoslaviji sprejet Zakon o muzejih, ki je prvič določil zakonski okvir za ustanovitev muzeja. Muzej se je lahko ustanovil le, če je imel dovolj primernega gradiva, prostorov, strokovnega osebja in zagotovljena finančna sredstva. Na tej podlagi je dobilo status muzeja 27 muzejev od omenjenih 58 – za ostale se je uveljavil pojem muzejska zbirka.
Status muzeja je dobil Narodni muzej kot osrednji splošni muzej, 8 osrednjih posebnih muzejev, 10 pokrajinskih muzejev, 2 mestna muzeja, 3 posebni muzeji revolucije in še nekaj močnih občinskih muzejev.
Tako se je sicer razčistilo, kaj je muzej, kar pa ni bilo dovolj za vzpostavitev teritorialno, funkcionalno in strokovno povezane muzejske mreže, ker v bistvu ni bilo nikogar, ki bi naj skrbel za enotne strokovne standarde in usklajen razvoj v Sloveniji kot celoti. Izvirni problem pa je bil v samem zakonu, ki muzeja ni opredelil kot osrednje ustanove za varstvo premične dediščine, ampak je naloge raziskovanja, registriranja, celo nadzora nad vso dediščino formalno naložil zavodom za spomeniško varstvo, ki pa teh nalog na srečo niso nikoli prevzeli.
Na upravnem organu so se zavedali strokovne nepovezanosti in neenotnosti delovanja muzejev ter njihove razbitosti na občine, iz česar je leta 1964 nastalo prvo gradivo o problematiki slovenskih muzejev.
Ugotovljeno je bilo, da bi nadaljnje širjenje muzejskih ustanov ogrozilo obstoj in kakovost obstoječih. (Pri tem moram opomniti, da govorimo o času, ki ne pozna privatnih pobud ali formalnih privatnih zbirk – OP M.F.)
Prvič se omenja pojem muzejska mreža. Majhnim muzejskim zbirkam so priporočili, naj se tesneje strokovno ali celo organizacijsko povežejo z najbližjimi večjimi muzeji ali galerijami, ki so jih imenovali matični. To poudarjam, ker s pojem matičen pozneje v okviru muzejske mreže uveljavlja kot najpomembnejši.
Posebej je bil poudarjen pomen programskega usklajevanja in povezovanja z izobraževalnimi in turističnimi organizacijami.
Kljub ugotovitvam, da bi bilo treba mrežo muzejev povezati okoli obstoječih muzejskih jeder, je zakon iz leta 1965 ukinil vsako klasifikacijo muzejev. Zakon je ohranil standarde za ustanovitev muzeja, obenem pa pustil možnost, da ima status muzeja tudi muzejska zbirka, če se tako odloči njen ustanovitelj, s čemer je v bistvu razvrednotil pomen standardov, kar se je najbolj očitno poznalo pri postopanju za gradivom. To lahko razumemo kot poskus kulturne politike, da z deprofesionalizacijo podružbi muzejsko dejavnost. (Splošna družbena lastnina je bila v Jugoslaviji nadomestek za državno lastnino – vsi državljani smo bili kot enoten delavski razred lastniki vsega državnega premoženja – OP M.F.)
Načrt kulturnega razvoja Slovenije za obdobje 1976 -1980 je ponovno ugotovil, da je muzejska dejavnost široko razvejana vendar še vedno ni organizacijsko dovolj trdno in smotrno povezana, da muzejska mreža ni urejena in da nista opredeljena strokovni in teritorialni delokrog v posameznih muzejih. O potrebi po enotnejši politiki varstva kulturne dediščine in tesnejši povezanosti muzejev pa je govoril načrt za obdobje 1981- 1985. Muzeji naj bi večjo pozornost namenili dokumentaciji, konservaciji in tudi smiselni izpopolnitvi zbirk, vendar večjih premikov ni bilo zaznati.
Zakon o muzejih je nadomestil leta 1981 sprejeti Zakon o naravni in kulturni dediščini, katerega konceptualne novosti so bile:
– muzejsko dejavnost je urejal skupaj z varstvom naravne dediščine, spomeniki in arhivsko dejavnostjo
– muzejem je naložil naloge varstva oz. nadzora premične dediščine tudi zunaj muzejev
– vsaka občina je morala imeti muzej ali se dogovoriti s sosednjim muzejem o pokrivanju muzejske dejavnosti na svojem območju.
Zakon je naložil muzejem vrsto novih pristojnosti, vendar je bil sistem nadzora preko t.i. kulturnih skupnosti, ki so krojile kulturno politiko tako organiziran, da v bistvu zakonodajalec ni imel vzvodov za uveljavljanje zakona. Dejstvo je, da je republika dejavnost muzejev, ki jim je dala ta status v celoti ali delno financirala, v času splošne decentralizacije pa je lahko stanje samo spremljala.
Analiza, ki je bila narejena leta 1985, je ugotovila, da so se razmere v muzejih sicer nekoliko izboljšale, da pa so največ izgubili nacionalni muzeji in da je stanje na splošno daleč od zadovoljivega. Kot primarni problem se je ponovno pokazalo, da nacionalni muzeji niso opravili svoje matične funkcije pri pripravi enotnih strokovnih standardov na vseh nivojih muzejskega dela. Za druge muzeje pa je veljalo, da delajo vsak po svoje, da podatki, ki jih posredujejo niso verodostojni, da sistem, kjer ustanovitelj in financer nista ista oseba, ne deluje .
Analizi in sklepu vlade, da naj matično funkcijo nacionalnih muzejev uredi zakon, je sledil prvi formalen dokument o mreži slovenskih muzejev, sprejet leta 1988. Ta je določil, da imamo v republiki 1. nacionalne muzeje, 2. posebne muzeje (to so tisti, ki opravljajo muzejsko dejavnost za posebno strokovno področje na območju ene ali več občin) in 3. splošne regionalne muzeje (ti po strokovni plati pokrivajo večino ali tudi vsa uveljavljena muzejska strokovna področja, teritorialno pa območja več občin ali pokrajine). Mreža je želela preseči pomanjkljivosti, ki jih je v sodelovanju med muzeji in v izvajanju matičnih nalog nacionalnih muzejev ugotovila analiza. Vendar ni zaživela, ker podelitev matičnosti ni bila sorazmerno sankcionirana. Torej, muzeji in lokalne skupnosti so dobili določene obveznosti, opredeljene so bile tudi sankcije za primer neizvajanja obveznosti, vendar pa vzvodov, preko katerih bi naj sankcije potekale, ni bilo vzpostavljenih.
Pokrajinski in medobčinski muzeji so se že enkrat finančno skoraj zlomili, ko je bilo njihovo financiranje sredi šestdesetih let preneseno na občine. Razmere so se delno izboljšale, ko je v osemdesetih republika prevzela del njihovega sofinanciranja, kakšne splošne renesanse pa zaradi samovolje občin ni bilo za pričakovati.
Vzporedno se je dogajal politični preobrat. Država je razpadala in pričakovati je bilo, da se bodo z novo državo poleg političnih zgodile tudi spremembe lokalne samouprave.
Leta 1989 se je zato Kulturna skupnost Slovenije, predhodnica Ministrstva za kulturo, odločila, da zaščit muzeje pred novimi turbolencami tako, da v celoti prevzame financiranje muzejev, ki so bili v muzejski mreži. Bilo je to 41 nacionalnih, pokrajinskih, občinskih ali mestnih muzejev in galerij, ki so z zakonom o zavodih dobili status javnih zavodov. Vsem drugim muzejem, ki niso bili vključeni v mrežo, pa je bila odprta možnost kandidiranja za sredstva na projektnih razpisih.
Delež javnih sredstev za muzeje je bil v SLO najvišji leta 1990, ko je stara oblast predajala žezlo in je novi pred nosom izpraznila vse blagajne. Že naslednje leto se je zmanjšal za polovico in nikoli več ni dosegel tiste stopnje. Je pa bil to vzvod za renesanso slovenskih muzejev, ki jo je tudi stroka skupaj z muzejskimi organizacijami dobro ujela. Morda bi se izšlo dobro, če bi tudi zakonodajalec bolj sledil stroki in končno od nje zahteval, kar mora dati na svojem strokovnem področju, namesto, da se je loteval vedno novega in novega spreminjanja zakonodaje. Slovenski muzeji nismo nikoli imeli boljših pogojev za delovanje kot v zadnjih petnajstih letih, vendar smo se kot poskusni zajčki za različne inovacije tudi vedno bolj izčrpavali in zato dali manj, kot bi realno lahko.
In kakšno je aktualno stanje?
Od leta 2000 velja Uredba o vzpostavitvi muzejske mreže za izvajanje javne službe na področju varstva premične kulturne dediščine in določitvi državnih muzejev, ki je bila sprejeta kot podzakonski akt k Zakonu o kulturni dediščini sprejetemu leta 1999.
Zakon tako kot že tisti pred njim opredeljuje premično in nepremično dediščino, pri čem je prva v pristojnosti muzejev.
Prav tako opredeljuje pojem javne službe. Pojem javna služba – izhaja iz stališča, da se del kulturnih dobrin zagotavlja kot trajne javne dobrine, za to pa skrbita država ali lokalna skupnost neposredno ali tako, da ustanovita javni zavod na področju kulture. Te dobrine se zagotavljajo kot javna služba ali pod enakimi pogoji. Pogodbo o izvajanju javne službe in financiranju nalog namenjenih njenemu enotnemu izvajanju lahko sklene država v primeru muzejev z državnim muzejem, z lokalnim muzejem ali s kakšno drugo pravno osebo. Splošno za vse področje kulture velja en zakon, ki določa razmerja na tem nivoju in to je Zakon o uresničevanju javnega interesa v kulturi (2002).
Dejavnost, ki sodi v javno službo, običajno opredeli področni zakon in v primeru muzejev je to omenjeni Zakon o kulturni dediščini. Zakon našteva elemente javne službe, v okviru katerih so tudi vsi tisti, ki jih poznamo pod pojmom osnovnega muzejskega dela: evidentiranje, zbiranje, raziskovanje,dokumentiranje, varovanje, konserviranje, prezentiranje, register, …
Zakon govori tudi o vrsti muzejev, ki so: državni, pokrajinski, mestni, občinski in privatni.
Državni muzeji opravljajo naloge varstva dediščine, ki je državnega pomena in proučujejo tisto, ki je zunaj države, pa je za njo pomembna. Drugi muzeji opravljajo naloge varstva dediščine na področju ali območju, za katerega so ustanovljeni.
Določeni so tudi pogoji za izvajanje javne službe, pri čemer so v ospredju strokovno usposobljeni delavci. (Pri tem moram povedati, da ima v Sloveniji strokovni izpit status državnega izpita in ga mora obvezno opraviti vsak muzejski strokovni delavec. OP M.F.)
V Sloveniji imamo na nivoju pogojev za izvajanje javne službe več pravilnikov, ne pa nekih splošno potrjenih normativov in standardov. Seveda delamo po splošno znanih mednarodnih standardih in v skladu z Icomovim kodeksom poklicne etike, problem pa nastane, ko je potrebno določiti osnovni nivo zagotovljenih standardov za izvajanje javne službe, ki se plačuje iz javnih sredstev. Muzeji vztrajamo, da je to osnova delovanja javne službe, ustanovitelji in financerji pa se jasnih določil branijo, ampak o njih govorijo le načelno.
Predmet uredbe o muzejski mreži so zgolj muzeji, ki so ustanovljeni kot javni zavodi in njihovo delovanje v celoti ali delno zagotavljata država oz. lokalna skupnost.
Poleg pojma javna služba sta njena osrednja pojma:
Strokovna matičnost in teritorialna matičnost. Prvo naj bi izvajali nacionalni muzeji na celotnem državnem ozemlju, drugo pa lokalni muzeji na območju svojega delovanja.
Strokovna matičnost:
– priprava srednjeročnih in dolgoročnih programov varovanja premične kult. dediščine
– strokovna pomoč muzejem kot ustanovam in na posameznih strokovnih področjih
– vodenje registra kult. dediščine za Republiko Slovenijo
– skrb za teritorialno pokritost izvajanja javne službe
Teritorialna matičnost:
– izvajanje muzejske javne službe na določenem območju – običajno na vseh znanih muzejskih strokovnih področjih ali v sodelovanju z drugimi muzeji.
Seveda pa gre za dva pojma, ki se prepletata in ne izključujeta, kakor to po svoje predvideva mreža, ki samo povzema stare miselne vzorce.
V devetdesetih letih smo v Skupnosti muzejev Slovenije izpeljali široko razpravo na temo muzejske mreže, ki naj bi postala instrument razvoja muzejev in muzejske stroke, spodbujala muzeološke inovacije, tekmovalnost med muzeji, izobraževanje, …, kjer se je prav Skupnost videla kot povezovalec in faktor komuniciranja.
Zakonodajalec pa je z uredbo le sankcioniral neko zatečeno stanje, predlogov ki jih je ponujala stroka, pa ni kaj dosti upošteval. Po svoje je to razumljivo, saj je zaradi reform lokalne samouprave in njenega financiranja v bistvu ščitil uveljavljeni sistem varovanja dediščine, ob tem pa je zelo malo naredil na področju njegovega nadaljnjega razvoja.
Mreža je trenutno samo to, kar tehnično je: zelo nedorečen skupek obveznosti, muzejev in območij, kjer ti izvajajo z zakonom določene naloge javne službe, ki jo država financira ali sofinancira iz državnega proračuna. Mreža ni zasnovana kot dinamični model z možnostjo prerazporejanja posameznih muzejev v mreži. Pri uvrščanju muzeja v mrežo so odločali številčni oz. merljivi kazalci: število zaposlenih, velikost prostorov, število predmetov oz. zbirk, … Za učinkovito mrežo pa bi bilo verjetno potrebno uvesti instrument preverjanja produkcijske potence posameznega muzeja, ki je: strokovnost dela, število in uspešnost razstav, izdajateljska dejavnost, odnos do javnosti, delo v družbenem okolju ipd. Torej sistem akreditacije, ki se vzpostavi na približno enakih izhodiščih in se nato v smiselnih intervalih preverja.
Nekaj takšnega prinaša od 1.3. 2008 veljavni novi Zakon o varstvu kulturne dediščine, ki poleg starega zakona ukinja vse do sedaj veljavne podzakonske akte (tudi uredbo o muzejski mreži) in predvideva nove, ki jih je potrebno sprejeti v naslednjih mesecih. Novo muzejsko mrežo bi naj oblikoval sistem registriranih, državnih in pooblaščenih muzejev, preko katerega naj bi se izvajala državna javna služba varovanja premične in nematerialne dediščine v muzejih. Osnovni javni dokument, ki ga bo vodilo Ministrstvo za kulturo in v katerega se bodo vpisovali muzeji, se imenuje razvid muzejev. Vanj se lahko s soglasjem svojega ustanovitelja vpišejo vsi muzeji, ki izpolnjujejo osnovne prostorske, finančne in kadrovske zahteve za hranjenje dediščine in njeno varstvo, imajo odpiralni čas in vstopnino. Osnovne pogoje že delno navaja zakon, delno pa jih bo določil posebni predpis. V razvid bodo morali biti vpisani vsi državni muzeji in vsi muzeji, ki bodo s pridobitvijo pooblastila, opravljali državno javno službo ali bodo kakorkoli želeli kandidirati za pridobitev državnih sredstev. Pojma področne in teritorialne matičnosti, ki sta temelj veljavne muzejske mreže v zakonu ne obstajata več. Obstajajo pa poleg državnih muzejev, katerih dejavnost financira država v celoti, t.i. pooblaščeni muzeji, ki izvajajo državno javno službo na določenem območju oz. področju. Glede na zahtevane pogoje za pridobitev pooblastila, ki ga lahko pridobi muzej na podlagi javnega razpisa za dobo treh let (interval preverjanja OP M.F.) pa je nekako predvidljivo, da bodo to predvsem muzeji, ki so že sedaj v muzejski mreži in katerih dejavnost je financirana iz državnega proračuna, njihovi ustanovitelji pa so lokalne skupnosti. V Sloveniji, ki nima registriranih regij (zakonodaja o regijah se brez uspeha sprejema že več let, OP M.F.) so to trenutno sedežne občine muzejev – tudi tistih, ki imajo regionalni značaj. Pooblastilo daje muzeju možnost, da se mu do 80% vseh stroškov pokrije iz državnega proračuna. Kaj pomeni do, pa bo gotovo potrebno jasneje definirati v nekem finančnem predpisu.
Ena od novosti, ki se uvaja, je Služba za premično dediščino in muzeje.